Pred nekaj sto leti je bila dežela Belesija povezana in razvita, s
sedežem kraljevine v Belem mestu. Nato pa je zloglasni poveljnik Gaargwe vdrl v
kraljevino z največjo vojsko grdinov, kar so jih kdaj videli na tem območju.
Pustošili so po pokrajini, obkolili Belo mesto, njihova vojska pa je prišla vse
do obale. Nato je nastopila velika bitka, kjer so se jim združena ljudstva pod
vodstvom Ivane Orelije zoperstavila. Ubili so Gaargweja in njegova vojska se je
v kaosu razbežala. Sledilo je kratko obdobje veselja, a dežela je bila
opustošena, polja in gozdovi požgani, mestne zaloge pa uničene.
Tako se je v Belesiji začelo dolgo obdobje lakote, pomanjkanja in počasne obnove dežele. Ivana Orelija
je po Veliki bitki postala nova kraljica. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči,
da bi se kraljestvo ohranilo in vse do njene smrti je celo kazalo, da ji bo
uspelo.
Kraljico brez potomcev je nasledila njena namestnica ter pomočnica,
Ivana Orelija II. Njenega nasledstva niso podpirali vsi in sedaj je bilo
ohranjanje miru v Belesiji le še ena skrb več. Zavezništva so se krhala, trgovina
jo zamirala, lakota in bolezni pa so se nadaljevale. Njena hčerka, Ivana
Orelija III., ni imela nobene prave avtoritete med lokalnimi grofi in tudi
prebivalstvo ji ni bilo naklonjeno. Ljudstva škratov, vilinov, polovnjakov in
drugih ras so počasi prekinila stike z Belo kraljico in sama začela reševati
probleme v svojim mestih. Kmalu se je kraljica odločila, da Belo mesto zapre
svoje meje in omeji stike s preostalimi grofijami in kraljestvi drugih ras. Po
tretjem, uspešnem poskusu atentatu nanjo, se je v Belem mestu zvrstilo več
vladaric, ki so prišle na oblast s silo ali spletkarjenjem. Njihove vladavine
so bile kratkotrajne in večinoma neuspešno poskušale vrniti stari sijaj mestu.
Dobrih 200 leti kasneje si je z dobrimi političnimi potezami in številčno
podporo zagotovila oblast učenjakinja Rozaja Modra. Njena vladavina je pomenila
za Belo mesto novo, boljše obdobje. Začela je s počasnim ter postopnim, a
uspešnim odpiranjem mesta celotni stari deželi. Obnavljala je trgovske poti,
stare diplomatske zveze s sosednjimi ljudstvi in povrnila mestu novo upanje.
Po
njeni smrti jo je nasledila Rozaja II., ki se je na prestol zavihtela predvsem
po zaslugi enega najmogočnejših grofov v deželi, grofa Galusa, čigar grofija se
nahaja jugovzhodno od prestolnice. Rozaja II. je uvedla številne nove davke, s
katerimi je financirala gradnjo številnih razkošnih zgradb v mestu, s tem pa se
zelo zamerila tako prebivalcem mesta, kot tudi okoliškim kmetom in grofom, ki
so s težavo nosili težko breme. Ko je nezadovoljstvo z leti tako naraslo, da je
bila Belesija spet na robu novih spopadov, je Rozaja II. sredi noči naenkrat
izginila v še do zdaj nepojasnjenih okoliščinah.
V vakumu moči, ki je takrat
nastopil na kraljevem dvoru, se je kot možna nova kraljica pojavila Alela
Viktorija, imenovana Belopolta, daljna sorodnica Rozaje Modre in priljubljena
dvorna dama. Dvornemu senatu, ki je v letih pred tem vztrajno izgubljal moč in
ugled, je predlagala, naj oni izglasujejo novo kraljico in si s to spretno
potezo hkrati zagotovila izvolitev in njihovo nadaljnjo podporo. Proglasila je
ponovno odprtje meja Belega mesta ter razposlala sle in diplomate v sosednje
grofije ter mesta z željo po obnovitvi vseh starih trgovskih in vojaških
zavezništev.
Grofije Belesije so se v zadnjih 100 letih precej osamosvojile in zato
nekateri grofje nad potezami Alele Belopolte seveda niso preveč navdušeni, drugi (predvsem tisti na
vzhodu, ki zadnje čase trpijo napade grdinov in barbarov) njeno pomoč hvaležno
sprejemajo, vsi pa imajo seveda svoje lastne načrte.
Ni komentarjev:
Objavite komentar