Pohod v Zmajove dežele (in čega se probejte tam izognat)

U kup zbrala in na papir vrgla Chebulo Vaninja

Ko sem tega leta po zemli vandrala in dostkrat o zmajih slišala sm se za te zadeve kr zainteresirala. Pa sm tak slišla, da se tele vitezi od Srebrnga ščita paše eni drugi na pot u zmajove dežele spraulajo.

Tak mi ni tešk se mal skrit pa posluhnat pa se hiter človk govoric nabere, da zve kok se bojo čez neke hoste spraul do nekega magičnga prehoda, ko se sam ko se zmaji zbudijo ofne.

Tak da sm uzela par frišnih čebul si jih u mauho zatlačla zram glavnih potovalnih potrebšn in še prau ceit skoz prehod skočla.

Ludje moji vi men nebote verjel kak se velik naroda zbere da zmaje počastijo. Kmečke raje je res dost mal ko majo na poljih dela  dost, je pa vsega druzga dost pršlo. Ko sm tko mal se okol sprehodla sm vidla, da so pršl vitezi in njih oprode pa tud pirati pa najemniki pa lovci pa kdo bi vedo kakih poklicov še vse je naroda blo. Pa vilinskih špicuhlov je blo dost tud takih čist črnih, ko se jih pr nas ne vid, tud polovnjakov je neki blo videt, pa škrati so svoje brade ispod gor prvlekl. Pa so se tud druge vrste sprehajale med narodom pa me lahk kokla brcne ko ne vem kake sorte so bli.

Pa tud orki so se prkolovratl in ne morš verjet da je teh vragov blo različnih baru od črnih sivih rjavih celo zelenih ,pa neke mejše majo sabo ko jim goblini rečejo, pa tud niso bli usi orki hudobn, so eni kr med drugim narodom žvel. Tud je pa treba povedat, da tačrn so se bol za sebe držal na enem hribu pa so si visok zid postaul pa dost našpičenih kolov zabil da neb kdo bliz hodo in se je od tam skoz dretje čul pa cele noči  je ogn goro. Ka pa se je not za ograjo dogajal pa nism upala it pogledat.

Taktud nism upala it pogledat ka se kuha za vratim ko je blo gor velik jeznih znakov pa kože od člveških ksihtov so ble na podboje nabite. So rekl da tam žvijo uni ko Kaos častijo pa, da od tam nikol nč doberga ne more pridet.

Si je pa  ves  narod pol postavo bivališča okol tega mesta ko se kliče Aldradach, al neki tazga, pa so trgovci iz vseh zeml prodajal not robo blo je vsega sploh raj ne bom naštevala...

Je pa blo tak da ko sm js ven z mesta pršla pa sm mal bolš pogledla, da so si tud drug hit zgradil zide pa svoje zastave dvignal pa sm prec pogruntala da tu neki ni tak ko sm js misla. Ko js sm skoz študirala da bojo vsi pršl pozdravt zmaje pa pit pa se radostit pa sm vidla da so si u resnici pršl moč kazat pa se usak za svojga zmaja toučit.

Pa se je ze mal tud tema delala pa morm prznat, da sm jo kr hit nazaj ucvrla tm ko so tile belesijski ščitniki si kamp postaul u kampu ko je meu zeleno zastavo pa pa gor je biu drevo narisan. Pa sm pomoj glih prav pršla, ko se je tam na polju že ču nek kraval ko se mejhne skupine začele med sabo toučt.

Pol sm js bla bol tam pr ojgnu ceu cajt ko dauč res nism mogla hodit, ko bi me lahk zapazl pa u tej zmedi bi jih lahk še ki po piskru dobla. Sm pa od pogovorov zvedla par zanimivih zadev, sploh ka sej naj neb delal ,pa jih bom kuj zle tle vam na papir dala.

Princese sz brado ni nujn da so princese....(tud če je brada fajn mehka pa princesa zlo lepo pleše)

Škrati u svoje Bum palce dajo neki ko se mu reče Tehnologija.

Nikol ne od trgoucou ko sabo netopirje nosjo kupvat sladkarij pa gob.

Če ste ze tolk butast da ste to nardil pa gobe tud pojedl je najbolš it takoj spat.....

Ne stavt na miši če pa bote staul na miši pa vedet morte da grejo na sir.

Če ste na miših bakrence zgubl pojamrite u gostilni da vam da vsaj mal popusta lastnik.

Če si bote u gostilni roke lamal morte tole vedet:

      pru uprašite kok se to dela ne pa nekomu 5 minut roke pr mir drzat pa pol uprašat ka nardit...

      ne si z velikanim rok lamat....

      ne si z čudnim mašinim rok lamat.....

      pa tud zs škatom pa orkom si jih je bolš ne lamat

Krvauga orka lahk za prjatla dobiš če mu daš za pit predn pomisl da bi se za tabo zapodiu.

Če narodu stole delaš lahk od tega dober žviš, pa tud če jim po bitki oklep poprauš al pa jim kako mošno prodaš....

Kaosu ne zaupat... sploh pa ne pstit, da u njih kamp te odvlečejo...

Če u gostiln nasprotnka srečaš pa se skup fajn zapijeta se zmen da ko se na bojišču vidta da bota vsak po svoj šla.

Ja tak sm js pol bol pr ojgnu se drzala pa tele zgodbe poslušala pa svoj del delala dokler ni naenkra bil vik in krik in prau grozn je donel in odmeval. Pa sm mal pogledla okol na hit pa sm vidla, da se je ves narod na kup zbrau pa so mel govore, pa so se drl, pa sm na hit ven pošpegala pa sm vidla, da so od drugih taborov vojske se tud ukup zbrale in da se vse to na bojišču zbira pa tud bojne mašine so skup vlačl.

Tedi sm si rekla, draga moja tole pa ni hec vec. Pa sm kuj začela pakirat predn bi mi kej po nesreč u  murko prletel.

Sej zdej mi je kr zau da sm tak hit šla ko ziher se je po tak vlki bitki rajal pa pil do jutra. Pa sej koker sm čula pravt je vsak let.

Drachenfest 2015

Pohod v Zmajove dežele (in čega se probejte tam izognat)

U kup zbrala in na papir vrgla Chebulo Vaninja

Ko sem tega leta po zemli vandrala in dostkrat o zmajih slišala sm se za te zadeve kr zainteresirala. Pa sm tak slišla, da se tele vitezi od Srebrnga ščita paše eni drugi na pot u zmajove dežele spraulajo.

Tak mi ni tešk se mal skrit pa posluhnat pa se hiter človk govoric nabere, da zve kok se bojo čez neke hoste spraul do nekega magičnga prehoda, ko se sam ko se zmaji zbudijo ofne.

Tak da sm uzela par frišnih čebul si jih u mauho zatlačla zram glavnih potovalnih potrebšn in še prau ceit skoz prehod skočla.

Ludje moji vi men nebote verjel kak se velik naroda zbere da zmaje počastijo. Kmečke raje je res dost mal ko majo na poljih dela  dost, je pa vsega druzga dost pršlo. Ko sm tko mal se okol sprehodla sm vidla, da so pršl vitezi in njih oprode pa tud pirati pa najemniki pa lovci pa kdo bi vedo kakih poklicov še vse je naroda blo. Pa vilinskih špicuhlov je blo dost tud takih čist črnih, ko se jih pr nas ne vid, tud polovnjakov je neki blo videt, pa škrati so svoje brade ispod gor prvlekl. Pa so se tud druge vrste sprehajale med narodom pa me lahk kokla brcne ko ne vem kake sorte so bli.

Pa tud orki so se prkolovratl in ne morš verjet da je teh vragov blo različnih baru od črnih sivih rjavih celo zelenih ,pa neke mejše majo sabo ko jim goblini rečejo, pa tud niso bli usi orki hudobn, so eni kr med drugim narodom žvel. Tud je pa treba povedat, da tačrn so se bol za sebe držal na enem hribu pa so si visok zid postaul pa dost našpičenih kolov zabil da neb kdo bliz hodo in se je od tam skoz dretje čul pa cele noči  je ogn goro. Ka pa se je not za ograjo dogajal pa nism upala it pogledat.

Taktud nism upala it pogledat ka se kuha za vratim ko je blo gor velik jeznih znakov pa kože od člveških ksihtov so ble na podboje nabite. So rekl da tam žvijo uni ko Kaos častijo pa, da od tam nikol nč doberga ne more pridet.

Si je pa  ves  narod pol postavo bivališča okol tega mesta ko se kliče Aldradach, al neki tazga, pa so trgovci iz vseh zeml prodajal not robo blo je vsega sploh raj ne bom naštevala...

Je pa blo tak da ko sm js ven z mesta pršla pa sm mal bolš pogledla, da so si tud drug hit zgradil zide pa svoje zastave dvignal pa sm prec pogruntala da tu neki ni tak ko sm js misla. Ko js sm skoz študirala da bojo vsi pršl pozdravt zmaje pa pit pa se radostit pa sm vidla da so si u resnici pršl moč kazat pa se usak za svojga zmaja toučit.

Pa se je ze mal tud tema delala pa morm prznat, da sm jo kr hit nazaj ucvrla tm ko so tile belesijski ščitniki si kamp postaul u kampu ko je meu zeleno zastavo pa pa gor je biu drevo narisan. Pa sm pomoj glih prav pršla, ko se je tam na polju že ču nek kraval ko se mejhne skupine začele med sabo toučt.

Pol sm js bla bol tam pr ojgnu ceu cajt ko dauč res nism mogla hodit, ko bi me lahk zapazl pa u tej zmedi bi jih lahk še ki po piskru dobla. Sm pa od pogovorov zvedla par zanimivih zadev, sploh ka sej naj neb delal ,pa jih bom kuj zle tle vam na papir dala.

Princese sz brado ni nujn da so princese....(tud če je brada fajn mehka pa princesa zlo lepo pleše)

Škrati u svoje Bum palce dajo neki ko se mu reče Tehnologija.

Nikol ne od trgoucou ko sabo netopirje nosjo kupvat sladkarij pa gob.

Če ste ze tolk butast da ste to nardil pa gobe tud pojedl je najbolš it takoj spat.....

Ne stavt na miši če pa bote staul na miši pa vedet morte da grejo na sir.

Če ste na miših bakrence zgubl pojamrite u gostilni da vam da vsaj mal popusta lastnik.

Če si bote u gostilni roke lamal morte tole vedet:

      pru uprašite kok se to dela ne pa nekomu 5 minut roke pr mir drzat pa pol uprašat ka nardit...

      ne si z velikanim rok lamat....

      ne si z čudnim mašinim rok lamat.....

      pa tud zs škatom pa orkom si jih je bolš ne lamat

Krvauga orka lahk za prjatla dobiš če mu daš za pit predn pomisl da bi se za tabo zapodiu.

Če narodu stole delaš lahk od tega dober žviš, pa tud če jim po bitki oklep poprauš al pa jim kako mošno prodaš....

Kaosu ne zaupat... sploh pa ne pstit, da u njih kamp te odvlečejo...

Če u gostiln nasprotnka srečaš pa se skup fajn zapijeta se zmen da ko se na bojišču vidta da bota vsak po svoj šla.

Ja tak sm js pol bol pr ojgnu se drzala pa tele zgodbe poslušala pa svoj del delala dokler ni naenkra bil vik in krik in prau grozn je donel in odmeval. Pa sm mal pogledla okol na hit pa sm vidla, da se je ves narod na kup zbrau pa so mel govore, pa so se drl, pa sm na hit ven pošpegala pa sm vidla, da so od drugih taborov vojske se tud ukup zbrale in da se vse to na bojišču zbira pa tud bojne mašine so skup vlačl.

Tedi sm si rekla, draga moja tole pa ni hec vec. Pa sm kuj začela pakirat predn bi mi kej po nesreč u  murko prletel.

Sej zdej mi je kr zau da sm tak hit šla ko ziher se je po tak vlki bitki rajal pa pil do jutra. Pa sej koker sm čula pravt je vsak let.

NPCji in njihova vloga

Na usodno noč, ko volkovi v daljavi tulijo v polno luno, ki kakor bled obraz visi na nebu, se skupina naključnih popotnikov sreča v taverni …

Če obstaja en stavek, ki opiše pričakovanje povprečnega obiskovalca svojega prvega LARPa, je to verjetno ta. Kot fizična manifestacija RPGjev, MMOjev in drugih sorodnih iger, ima LARP to težavo, da ljudje od njega pričakujejo določene zadeve, ki pa na dolgi rok žal ne delujejo. Zakaj?

Na prvi pogled se morda zdi, da je LARP zabaven in zanimiv zaradi kostumov, orožja, ali scene, v kateri se dogaja. Te stvari sicer res pripomorejo k temu, da se lažje vživimo v dogajanje (t.i. »suspension of disbelief«), a kar naredi LARP v resnici zanimiv, so naše interakcije z drugimi udeleženci.

Morda bomo ob gozdu spoznali blaznega lovca, ki se že več mesecev skriva pred vaščani, saj so le-ti prepričani, da je lovec volkodlak. Ali pa se bomo sprli s trgovčevo ženo, od katere smo skušali izmakniti lepo tkano sukno. A skušajte si predstavljati, da bi na svojem popotovanju po neznanih deželah vsak teden naleteli na istega blaznega lovca, ali pa na isto pozorno trgovčevo ženo. Prvič bi bilo zabavno naključje, drugič pa bi vse skupaj delovalo že smešno, kar je najhitrejša pot do izgube pravega občutka, ki ga skušamo gojiti na LARPu.

Srečevati moramo torej različne like, med njimi tudi take, ki se v »naši« zgodbi pojavijo le enkrat – ime za tovrstne like, non-playing character, smo pobrali iz drugih žanrov, zato ne ustreza ravno najbolje. Naš NPC bo namreč seveda še zmeraj igral svojo vlogo, le da bo njegova usoda morda vnaprej nekoliko bolj natančno definirana. Več o tem kasneje.

Tako pa pridemo do bistva tega članka, saj v LARPu nimamo možnosti, da bi enostavno generirali elektronske NPCje, ki bi bolj kot ne le polnili prostor, delali dogajanje bolj zanimivo in na trenutke vlekli celotno zgodbo naprej. To nalogo moramo opravljati ljudje, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da si vsak zasluži priložnost, da je vsake toliko glavni junak skupne zgodbe. Prav zato vas bomo pred vsakim LARPom naprošali, da premislite, ali bi vam ustrezalo igrati vlogo »NPCja«. Če se bomo tako menjavali, bomo lahko skupaj ustvarili še bolj zanimive, prepričljive in napete zgodbe, kot smo jih doslej!

Morda pa se boste za vlogo NPCja lažje odločili, če se vprašate drugo vprašanje: »Ali je logično, da se moj (glavni) lik pojavi na točki zgodbe, ki jo bomo na prihajajočem LARPu igrali?« Tu je seveda potrebno razložiti, kako bodo potekali LARPi v Belesiji.

Organizatorji smo si zamislili okvir, na osnovi katerega bomo z vašo pomočjo gradili zgodbo Belesije. Nekateri LARPi bodo posamezni in bodo prikazovali le trenutek iz celotnega dogajanja, drugi pa bodo del daljših, obširnejših in bolj kompleksnih zgodbenih lokov, v katerih se bo lahko temeljito spremenila usoda celotne dežele. LARP, ki se je odvijal v začetku maja, je bil tako začetek loka, v katerem bomo skušali ugotoviti, kakšna bo usoda grofije Mornije …

Še zadnja stvar pa naj bo tole: igranje NPCja nikakor ni manj zabavno ali zanimivo, kot igranje PCja. Omejitve, ki jih NPC prejme  od organizatorjev v obliki usode, navodil, posebnosti lika itd. namreč služijo kot izvrsten povod za kvalitetno igro in lažje vživljanje v vlogo. Pozivam vas torej, da naslednjič, ko bo objavljena zgodba LARPa, premislite, ali bi preizkusili vlogo NPCja. Obljubim, da vam ne bo žal! J

Zmaji

Zmaji so pogosto del najrazličnejših fantazijskih svetov in se med seboj močno razlikujejo tako po videzu kot karakterju. Ker so zmaji tudi pomemben del našega LARP sveta, smo se odločili, da napišemo krajšo razlago in opis "naših" zmajev.

Pred več kot tisoč leti so po celotni Belesiji živeli zmaji. To so bila velika bitja s krili, skozi gobec so bruhali ogenj in vsa ljudstva dežele so do njih čutila ne toliko strahu, kot spoštovanja. Bili so drzna, zvita in predvsem modra bitja. Še danes se govori, da je šlo za polbožanska bitja in te govorice so v veliki meri resnične. Na naš svet so jih namreč na samem začetku poslali bogovi kot najmočnejšo raso, ki bi ji ostala ljudstva sledila.
Mogočna bitja kakršni so bili zmaji, so se naselili po celotni Belesiji in deželam ob njej ter po celem znanem svetu. A za ostala ljudstva so se menili manj kot so bogovi to pričakovali. Res je, da so dajali modre nasvete in navodila kraljem in kraljicam vseh ljudstev, a vladati in voditi niso hoteli. Škratom, ljudem, vilinom, grdinom ... vsem, razen bogovom, je to ugajalo in niso se pritoževali, hkrati pa se zmajem nikdar niso želeli zameriti. Že zdrava pamet ti pravi, da se ni dobro zameriti bitju, ki z enim zamahom kril  podre celo četo konjenikov.
Tako je mineval čas in ljudstva so živela v enem trenutku v miru, v drugem pa v hudih vojnah. Te so vodile v spore med zmaji in takrat si hotel biti čim dlje stran in se ne ozirati nazaj, kajti zemlja se je tresla in celotne pokrajine ter mesta so bila pogosto uničena. Po stoletjih in stoletjih bojev, tako med različnimi ljudstvi kot med zmaji, so slednji iz Belesije počasi začeli izginjati. Legenda še danes pravi, da je zadnji prebival v gorah severno od Belega mesta - od tod tudi ime, Zmajeve gore.

Naslednjih tisoč let in več v deželi Belesiji niso videli zmajev in postali so le bitja iz legend ter otroških pravljic. A te ne izumrejo, kajti vsake toliko časa jih obudijo najdena zmajeva jajca ter pripovedi, pripovedi iz daljnih dežel, ki govorijo o še živečih zmajih!
V Belesiji pa je močna tudi vera v bogove in z njo vera v zmaje. Številni so templji v katerih še vedno prebivajo zmajevi svečeniki in svečenice. V mestih in vaseh še vedno živijo pregovori in stare tradicije kot je tista z zmajevimi jezdeci. Vsake toliko let pridejo svečeniki z zmajevim jajcem in skrivna moč izbere fanta ali dekle, ki mu/ji je namenjena posebna čast. Šolati se gre namreč lahko v enega od zmajevih tempeljev!

Vsa ljudstva, od ljudi do grdinov, še vedno čutijo spoštovanje do zmajev. In v zadnjem so še posebej žive govorice o Zmajevih deželah na Severu. Kako resnične so?


Tako, upamo, da si sedaj bolje predstavljate zmaje v našem LARP svetu in kaj med ljudstvi zares pomenijo. In takih zmajev se sigurno ne da jezditi, izdelati iz njihovih lusk super-oklepa, se spremeniti vanj, ga oživeti ali spraviti v grajsko klet :P

Drachenfest 2014

Če še nikoli nisi bil na Drachenfestu in si skušaš predstavljati kako obsežen je, ga verjetno podcenjuješ. Ko si skušaš predstavljati kako veliko množico predstavlja 5000 ljudi, se ne zavedaš, da je to ogromno.

Sedaj pa si zamisli, množico srednjeveških šotorov, ljudi v kostumih, ki gradijo svoja bivališča, obzidja posameznih taborov in travnato planjavo na poti do trgovskega mesta, kjer veš, da bo prej ali slej potekala bitka. Tu pa je še tempelj, limbus in še kaj…

Letos nas je 5 udeležencev imelo dva popolnoma napolnjena avtomobila, razne opreme, šotorskih platen, posodja, LARP orožja in seveda kostumov. Pot do DF prizorišča znese kakih 1000 kilometrom preko Avstrije do severa Nemčije. Če se na poti uspeš ustaviti v kakem srednjeveškem mestu, je to še toliko bolje, kajti takoj začutiš neko popolnoma drugo vzdušje in ne rabiš veliko truda, da se vživiš ter si predstavljaš, kako se po tlakovanih ulicah sprehaja tvoj lik, na poti v lokalno pekarno ali orožarno.

Na prizorišču Drachenfesta je dobro biti zgoden saj je pravi čar opazovati kako na nekem kosu travnika počasi raste ogromen tabor, ki je tako velik, da ima celo svoje ulice in križišča z smerokazi. Kar na enkrat ne vidiš več na drugo stran do mestnih vrat, temveč le zastavo tabora, ki v daljavi lahno plapola v vetru.
Ljudje in bitja so najrazličnejših ras, polti kože, barve dlak in izvora. Srečaš tako Vikinge kot amazonke, orke, škrate in viline, barbare in čarovnike, menihe in kmete, skratka karkoli in vse.
Ko se Drachenfest začne, spoznaš avatarje posameznih taborov, zelenega, rdečega, modrega, črnega, srebrnega, kaosnega, zlatega in še ostale. Nekateri so med seboj prijatelji, drugi se ne marajo, eni vsako leto sklenejo nova zavezništva, spet drugi se držijo že ustaljenih prijateljev, eni se kot vsako leto borijo za zmago, drugim je dovolj le sodelovanje, tretjim vnašanje razdora.
Ko se vzpostavi IT veš, da je resno. Si le lik v svetu, kjer ima vsak pri sebi orožje. Verjetno za obrambo, lahko pa tudi za napad, tako da paziš svoj hrbet in se ne pogovarjaš z vsakim tujcem, ki ga srečaš. V mesto je pametno iti v skupini, iz njega prav tako. V lastnem taboru se počutiš varnega, vsaj upaš na to, da vsi raje pobijajo nasprotnike kot zaveznike.
Odvisno od lika se lahko pridružiš rokodelcem, zdravilcem ali bojnim enotam. Lokostrelci, lahka pehota in težka pehota predstavljajo glavnino vojske, moto pa je vedno ščiti spredaj.
Vojna pomeni smrt in če se tvoj lik tega zaveda, ti začne srce hitreje biti že, ko vidiš nasprotnika na drugi strani travnika, še preden se oba spustita v tek eden proti drugemu. Še toliko bolje pa paziš nase, če si seveda del lahke slabo zaščitene pehote z najmanjšim ščitom v vrsti.
Potem pa se zasliši klic zelenega tabora: »Für das leben! Fur den grünen! Fur den grünen! Auf die jagt! In srce ti še bolj poskoči a tokrat to ni strah temveč čisti adrenalin, tvoja dlan stisne za ročaj meča, kladiva ali sekire druga pa dvigne ščit pred sabo in krvoločno se zaženeš v boj kajti kmalu bo nekdo obležal. To je lahko ti in tvoji rojaki ali oni in seveda raje vidiš da na tleh obležijo nasprotniki.

Vse pa le ni boj, tu je priprava ognjišča, kuhanje, druženje, pripovedovanje zgodb, spoznavanje likov v taboru, pranje posode, sušenje oblačil, odganjanje komarjev. Vsakodnevna pot v mesto po nakupih in obnovitvi zalog in čudenjem nad neverjetno dobro izdelanimi kostumi, liki in ambientu, ki te hočeš ali nočeš ponese iz tvojega sveta v srednjeveški svet LARPA.

Bolj, ko se približuje  konec prekratkega in prekrasnega Drachenfesta, bolj se kažejo spletke taborov, več je bojev, več napetosti, bolj glasno vzklikaš klic tabora in večja je želja po zmagi.
Na koncu pa, ali je bil tvoj tabor uspešen ali ne, pride čas slovesa, podiranja tabora, pospravljanja šotorov in pakiranja avtomobilov, z obljubo in željo v srcu, da se naslednje leto vrneš in daš dvakrat več od sebe, da bo zmaga naša.


Link do galerije DF 2014: http://www.drachenfest.info/df/index.php?article_id=328&clang=0

Za konec edino še nasvet: Pazi se DF orkov! ;)


Yibor

Pripoved Karoline Zelenborovske

20. dne Velikega travna

Že odkar je preminil spoštovani grof, moj oče, je v deželi čutiti vse večje nemire. Nemara bo krivda tudi moja, saj sem brez moža in brez naslednika, kar mi očetovi svetovalci očitajo znova in znova. Pred kratkim smo prejeli novico o zbiranju karakterjev res najslabše sorte, katerih nameni so nam po poročilih vohunov hitro postali očitni. Pa vendar sem si tega sončnega dne privoščila sprehod. Šesterico stražarjev, ki me je spremljala, sem hitro odslovila, saj jih nisem potrebovala, z mano je ostal le Dimitrij, ki me spremlja skoraj vsakokrat in je poleg tega, da je izjemen bojevnik, tudi čudovit sogovorec.

Namestila sva se v senci ter počakala skupino popotnikov, o kateri sva bila obveščena, da potuje skozi moje dežele. Šlo je za pisano druščino, ki se je kljub vljudnosti mojega stražarja zelo težko ločila od svojega orožja. Posebno mi je v oči skočil mlad fantič zdravega in inteligentnega obraza, ki je potoval z njimi. Takega mladeniča bi si želela za sina. Popotnikom sem ponudila, da sedejo, ter jih skušala bolje spoznati. Povprašala sem jih o tem, od kod so prišli, ter jim zastavila nekaj ugank, ki so popestrile pogovor, meni pa povedale nekaj več o načinu, kako so popotniki razmišljali.

Ena izmed ugank je bila posebno zanimiva. Izmed sedmih stekleničk so morali izbrati eno, tisto, v kateri se ni skrivala ne voda, ne strup in ne medica, pač pa nekaj veliko več vrednega. Uganka je šla takole:

"Pred vami je sedem napojev: Dva sta bistra voda, dva opojna medica. V dveh se skriva smrtni strup, a v sedmem najdete nagrado. Strup je pretkan, vedno se skriva na robu ali pa čepi ob nagradi. Tri pisane sestre, v vsaki je druge vrste napoj. Te igre so nevarne, a ne skrbi – niti v najmanjši, niti v najdaljši se ne skriva smrt. Če v majhni steklenički zmanjka me, še v kvadratni najdeš me."

Ni treba posebej poudarjati, da so s skupnimi močmi izvrstno rešili uganko. Nekaj časa so vodili pogovor tudi oni, sploh nek očarljiv in zgovoren podjetnik po imenu Adonis, za katerega se je kasneje žal izkazalo, da plemstva nima ravno v čislih. Še dobro, da sem svoj status večino časa raje obdržala v tišini, saj bi sicer najbrž uničila vzdušje v skupini. Govoril je o daljnih deželah, kjer poznajo vrtljiva vrata in ognjene palice, ter nam eno od le teh celo pokazal, čeprav je ni uporabil. Razdelili smo si obrok, potem pa se mi je zahotelo malo zabave, zato sem vse prisotne pozvala, da se preizkusijo v prijateljskem boju.

Najprej sta se spoprijela moj pogumni stražar ter mojster škrat Yibor, ki je pripotoval s skupino. Še nikdar nisem bila priča takemu boju. Škrat je bil kakor skala, ki jo je skoraj nemogoče obiti in še težje streti. Čeprav se je moj stražar boril z zanosom in premeteno gibčnostjo, je škrat uspel prevladati in je v dvoboju zmagal.

Bila sem resnično vesela, ko je mojemu poškodovanemu stražarju na pomoč priskočila vilinska zdravilka Lorwyn, ki je potovala z druščino, saj mu je škrat uspel poškodovati roko. Bila je videti zanesljiva in poštena, zato sem se med zdravljenjem raje posvetila preostali druščini. Adonis ter - do takrat bolj tih - mlad plemič Črnel, ki sta v prejšnjem boju stavila, sta poravnala račune, potem pa se še sama odločila, da se spoprimeta. To me je tako navdušilo, da sem se odločila zmagovalcu ponuditi nagrado.

Spopadla sta se brez orožja in Črnel je imel stil boja, ki mi je bil precej znan, saj se podobnega lotevajo tudi v moji deželi. Adonisa, ki se je zanašal bolj na udarce in izmikanje, je uspel spraviti na tla in zato je šla tokrat zmaga njemu. Za nagrado je dobil nekaj draguljev ter poljub na lice. Morda je bilo krivo to, da je bil čeden plemič, ki je ravno zmagal v boju, jaz pa precej nujno potrebujem moža, toda po tistem sem želela, da je sedel ob meni. Kljub vsemu ga je očitno pestila neke vrste nadloga, ki mi je ni želel zaupati, zaradi česar sem bila nekoliko potrta.

Ko je uspel mladi Archelaus opraviti nalogo, ki sem mu jo zadala ob začetku našega srečanja – osvoboditi metulja iz s kraguljčki okrašenega mošnjička, brez da bi jaz to opazila – se mi je zdelo, da so pokazali dovolj spretnosti in pameti, da jim zadam nekoliko težjo nalogo. Nalogo, ki za njih lahko pomeni življenje v izobilju ali pa bolečo smrt…

LARP PRAVILA

Naša pravila so napisana na podlagi nekaterih nemških LARP pravil, ker se tudi nasploh zgledujemo po njihovem načinu igranja vlog ter LARP dogodkov. Služijo naj vam kot pomoč pri samem igranju ter izdelavi svojega lik.

Celotna pravila so na prvo pogled precej obširna, a so jasno sestavljena in tako omogočajo, da pogledate ter preberete tisto kar vas v danem trenutku zanima. Zajemajo večina osnovnih pravil in predvsem najrazličnejše razlage, uporabne primere in napotke za igranje vlog.

Vseh LARP pravil ter podrobnosti ni možno zapisati in če kakšne stvari niso zapisane, ne pomeni, da niso dovoljene, temveč da puščamo pri tem svobodo oziroma obstaja nek nezapisan medsebojni dogovor. Ob kakršnihkoli vprašanjih se obrnite na vodje LARP Slovenija. 

LARP pravila (prenos datoteke)

Razpredelnica sposobnosti (prenos datoteke)