petek, 19. december 2014

Črnelov dnevnik, III. del

15. dan Malega travna, krčma

Dež je ravno začel močno padati, ko sem daleč ob cesti zagledal kočo. Pohitel sem, da ne bi bil povsem premočen in vstopil skozi vrata. Rekli so mi, da bo tukaj, vendar je sprva nisem zagledal. Po nekaj trenutkih pa sem jo le videl sedeti v kotu in debatirati z drugimi za tisto mizo. Da bi se prepričal, da je to res tista vilinska zdravilka, ki jo iščem, sem se usedel za sosednjo mizo. Zdaj je bilo očitno, da je to ona – špičasta ušesa, povoji, stekleničke z nekimi napoji ... Kdo drug bi lahko bila?
Še nekaj časa sem sedel za mizo in čakal, kajti z njo sem moral govorit na samem. Da bi se lepo pomešal z množico sem hotel k nekomu prisesti. Neka ženska je igrala na flavto, škrat v kotu je bil pijan, drugi pa so vsi sedeli za isto mizo kot zdravilka. No, ostal mi je samo še škrat, ki je sedel tik ob kuhinji krčmarja. Izkazalo se je, da je prav prijazen škrat, sicer nezaupljiv kot vsi njegove sorte, vendar sva skupaj naročila nekaj hrane in pijače ter rekla kakšno o te in oni stvari. Iz neznanega razloga ga je zanimalo kaj iščem v teh krajih in nato sva se zmenila za eno "kupčijo". Ker sem moral nujno govoriti z zdravilko jo je škrat poklical k mizi in ona je kmalu prav zares prišla! Vsa njena miza je čudno pogledala, tako da sem se obrnil vstran in se delal, da me je vse skupaj zelo presenetilo. No kakorkoli, zadeva o kateri sva se hotela z vilinko pogovoriti je morala počakati še kar nekaj časa, drugim ljudem v krčmi se je namreč trojica škrata, človeka in vilinke zdela očitno nadvse zanimiva. Tako so nas kar naprej ogovarjali ali brez povabila prisedli zraven.
Sledilo je kockanje za denar, vmes je bil celo kakšen napoj. Takih stvari mi res ni v čast početi, zato sem seveda imel nesrečo ter izgubil vse kar sem stavil. Ker se je na nebu ravno takrat zabliskalo, sem optimistično stavil s škratom še enkrat in si priigral več kot sem imel na začetku!
Nek zgovoren trgovec je ves čas govoril o nekih sumljivih poslih in kako je obogatel s prodajo. O sebi pa sicer ni hotel preveč povedati, zato se mi je zdel malce sumljiv. Medtem ko je govoril,  sem sicer sedel ob vilinki, ampak so bili okoli še vsi drugi. Za omenjeno zadevo sva se zmenila zato nekoliko kasneje.
Nadvse zanimiv dogodek je bil, ko je prav zdravilka pokazala nek stari ključ, ki naj bi odklepal skrinjo draguljev. Vsi smo hoteli vedeti kje je ta skrinja in kako priti do nje. Po zdravilkinih besedah naj bi skrinja bila nekje v krčmi ... problem je bil samo krčmar, ki je po domnevah vedel kje natančno skrinja je. Stvari so se nato hitro začele odvijat:  vilinska zdravilka je dala na mizo nekakšen napoj resnice, krčmarja smo povabili k mizi, da nazdravimo, jaz in še nek poba sva krčmarja zamotila in naslednji trenutek je napoj že bil v krčmarjevi čaši. Neke višje sile niso hotele, da krčmar vsebino čaše spije takoj, a ko jo je, smo po kratkem zaslišanju izvedeli kje skrinja je in jo šli iskat. Ker so zgodbe o zakladih velikokrat izmišljotine, je bilo v naši skrinji samo nekaj dragih kamnov. Sam sem vzel kar dva na skrivaj.
Ko smo se že vsi veselili našega uspeha je prišel krčmar ves jezen, ker smo ga tako grdo prevarali in nas vse nagnal iz krčme. Tole zato pišem na bližnjem seniku.. No tako, zdaj grem pa počasi spat, jutri me namreč čakajo pomembna opravila!


Črnel

sobota, 6. december 2014

O igri

Malo nazaj, ko sem med prijatelji in na spletu širila vest o LARPu, sem največkrat naletela na vprašanje: Kaj pa če ne znam igrati?
Naj bo nekaj takoj jasno - med nami ni nobenega pravega igralca, nihče se zunaj LARPa ne ukvarja z gledališčem, igranjem, impro ligo, ... Bistvo LARPa je v tem, da se v situacijo dobro vživiš in jo odigraš, kar pa ni enako gledališkemu igranju.
V LARPu pravzaprav živiš svoj lik. Vse počneš, kakor bi počel v svojem vsakdanu. Pomemben je občutek in predstava o drugem svetu. Odmisli sodobne elemente, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju, ter se skušaj potopiti v svet, kjer so ljudje in vilinci dejansko rabili izvidnike in sle, ki so poizvedeli o dogajanju na drugem dvoru, saj takrat ni bilo trač revij in ata googla. :)



NEKAJ NAPOTKOV

Besedni zaklad: Besede, ki nas preveč spominjajo na današnji čas, zamenjaj s starimi. Za merjenje razdalje, na primer, uporabljaj namesto metra korak, stopalo ali lučaj. Izogibaj se tujkam in sploh angleškim besedam. Raje poprimi za besedišče škratovskega ali vilinskega jezika. Par besed (pozdrav, kletev, ...) lahko neznansko popestri tvoj govor med igralci.
Štetje in branje uporabljal le, če to zna tvoj lik. Če ti poglavar preda skrivno sporočilo, ki bi utegnilo zanimati tvoje prijatelje, vendar branje ni ena izmed tvojih sposobnosti, to upoštevaj in odigraj! (Lahko pa poiščeš nekoga, ki zna brati in mogoče ti bo razodel skrivnost - za kakšne cekin ali dva ;))
Bojevanje: Če te nekdo udari z mečem ali sekiro, to tudi odigraj - zatuli od bolečin, ali pa se le nakremži. Če imaš poškodovano roko, jo pestuj in ne opletaj z njo kot s kosom mesa. Udarce sprejemaj glede na lastnosti svojega lika. Penasto orožje je lahko, vendar poskušaj z njim zamahovati tako, kot da imaš v roki pravi jekleni meč.
Pogovori: Pri sestavljanju svojega lika si domisli tudi kakšno zanimivo zgodbo iz njegove preteklosti. Ko se IT pogovarjaš z drugimi bitji, lahko ta zgodba spremeni dolgočasen pogovor o vremenu v razburljivo pripoved o dogodivščini z gorskimi troli. (tudi v LARPu obstajajo tisti, ki malce preveč nakladajo ;))
Poveži se z ostalimi liki! Še pred igro se lahko pogovoriš z soigralcem, če bi se vajina lika poznala že od prej. Lahko sta iz iste družine, se poznata iz otroških dni, ko sta skupaj lovila zajce, itd. Prav tako pa lahko pred igro določiš tudi sovražnike. Kaj ni tisti popotnik pred leti zapeljal tvoje vilinke? Različni odnosi med igralci so zelo pomembni, saj niso vedno vsi prijatelji.

torek, 25. november 2014

Vetrni pristan

Vetrni pristan je bil nekaj sto let nazaj še skupina pristaniških naselij, ki so bila pod nadzorom Belega mesta. Nastala so ob širjenju čezmorske trgovine, ki je v staro kraljestvo prinašala eksotično blago in lep zaslužek s prodajo ostalega blaga.
Z začetkom Velike bitke se je povezava z notranjostjo kraljestva prekinila in trgovina je zastala, kajti povpraševanja po dragih materialih skoraj ni bilo več. Prebivalci obmorskih naselij so tako morali začeti skrbeti zase in se preživljati z ribolovom. Medtem ko so ostali deli kraljestva trpeli pod Veliko bitko, so do morskih obal prišle le občasne skupine barbarov, sicer pa le novice o vseh grozotah, ki so se dogajale.
Preprosto življenje obmorskih prebivalcev je potekalo skoraj nespremenjeno vse do slavne zadnje bitke v kateri je Belo mesto slavilo zmago. Takrat je po deželi nastopila velika lakota, obmorske vasi pa so imele ogromne zaloge hrane, ki so jih nabirali skozi leta. Pričakovali so seveda, da bo Velika vojna prišla tudi nad njih, a to se ni nikoli zares zgodilo. Vaški velikaši so se zato zbrali in začeli svoje zaloge, predvsem sušenih rib, odvažati v notranjost dežele, vse do Belega mesta in naprej. Kljub poceni prodaji, je bila potreba po hrani tako velika, da te ni bilo nikoli preveč in obmorska naselja so še kar naprej pošiljala vozove hrane. Kmalu se je začelo na obale seliti tudi prebivalstvo in iz naselij je nastalo mesto z imenom Vetrni pristan. Tega so še vedno vodili vaški velikaši, ki so sedaj postali bogati trgovci. V tem času so namreč ponovno uspeli oživeti čezmorsko trgovino, ki je počasi a vztrajno cvetela.



Zadnjih deset let je Vetrni pristan postalo drugo največje mesto v deželi in trgovina cveti kot še nikoli. Zaradi zaprtja Belega mesta se je trg v notranjosti osredotočil na ostala mesta pri škratih, polovnjakih in vilinih.Sam Vetrni pristan pa je kot vedno ostal odprt za vse tuje trgovce, pomorščake in druge popotnike.
Poleg pomorščakov, ki prihajajo v mesto iz tujih dežel, se naokoli sprehajajo tudi nekateri pirati. Sprva jih je mestni svet pustil na miru, a v zadnjih letih za red v mestu skrbi tudi povečana mestna straža.
Da bi se izognili širjenju mesta v notranjost, so začeli graditi hiše kar na pomolih, ki segajo vsaj lučaj stran od obale. 

Mestni svet sestavljajo najbogatejši trgovci (in trgovke, seveda) mesta, ki so hkrati tudi odgovorni za delovanje posameznih cehov. Tako je vsak izmed njih vodja enega ceha (npr. ladjedelski, ribiški, kovaški, pekarniški, šiviljski ...). Čeprav so odvisni en od drugega, med njimi vlada tekmovalnost in spletkarstvo. Sumljivi trgovski posli sredi noči zato niso nič nenavadnega. 


sobota, 22. november 2014

Zgodovina Belesije

Pred nekaj sto leti je bila dežela Belesija povezana in razvita, s sedežem kraljevine v Belem mestu. Nato pa je zloglasni poveljnik Gaargwe vdrl v kraljevino z največjo vojsko grdinov, kar so jih kdaj videli na tem območju. Pustošili so po pokrajini, obkolili Belo mesto, njihova vojska pa je prišla vse do obale. Nato je nastopila velika bitka, kjer so se jim združena ljudstva pod vodstvom Ivane Orelije zoperstavila. Ubili so Gaargweja in njegova vojska se je v kaosu razbežala. Sledilo je kratko obdobje veselja, a dežela je bila opustošena, polja in gozdovi požgani, mestne zaloge pa uničene. 
Tako se je v Belesiji začelo dolgo obdobje lakote, pomanjkanja in počasne obnove dežele. Ivana Orelija je po Veliki bitki postala nova kraljica. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se kraljestvo ohranilo in vse do njene smrti je celo kazalo, da ji bo uspelo. 
Kraljico brez potomcev je nasledila njena namestnica ter pomočnica, Ivana Orelija II. Njenega nasledstva niso podpirali vsi in sedaj je bilo ohranjanje miru v Belesiji le še ena skrb več. Zavezništva so se krhala, trgovina jo zamirala, lakota in bolezni pa so se nadaljevale. Njena hčerka, Ivana Orelija III., ni imela nobene prave avtoritete med lokalnimi grofi in tudi prebivalstvo ji ni bilo naklonjeno. Ljudstva škratov, vilinov, polovnjakov in drugih ras so počasi prekinila stike z Belo kraljico in sama začela reševati probleme v svojim mestih. Kmalu se je kraljica odločila, da Belo mesto zapre svoje meje in omeji stike s preostalimi grofijami in kraljestvi drugih ras. Po tretjem, uspešnem poskusu atentatu nanjo, se je v Belem mestu zvrstilo več vladaric, ki so prišle na oblast s silo ali spletkarjenjem. Njihove vladavine so bile kratkotrajne in večinoma neuspešno poskušale vrniti stari sijaj mestu. 

Dobrih 200 leti kasneje si je z dobrimi političnimi potezami in številčno podporo zagotovila oblast učenjakinja Rozaja Modra. Njena vladavina je pomenila za Belo mesto novo, boljše obdobje. Začela je s počasnim ter postopnim, a uspešnim odpiranjem mesta celotni stari deželi. Obnavljala je trgovske poti, stare diplomatske zveze s sosednjimi ljudstvi in povrnila mestu novo upanje.
Po njeni smrti jo je nasledila Rozaja II., ki se je na prestol zavihtela predvsem po zaslugi enega najmogočnejših grofov v deželi, grofa Galusa, čigar grofija se nahaja jugovzhodno od prestolnice. Rozaja II. je uvedla številne nove davke, s katerimi je financirala gradnjo številnih razkošnih zgradb v mestu, s tem pa se zelo zamerila tako prebivalcem mesta, kot tudi okoliškim kmetom in grofom, ki so s težavo nosili težko breme. Ko je nezadovoljstvo z leti tako naraslo, da je bila Belesija spet na robu novih spopadov, je Rozaja II. sredi noči naenkrat izginila v še do zdaj nepojasnjenih okoliščinah.
V vakumu moči, ki je takrat nastopil na kraljevem dvoru, se je kot možna nova kraljica pojavila Alela Viktorija, imenovana Belopolta, daljna sorodnica Rozaje Modre in priljubljena dvorna dama. Dvornemu senatu, ki je v letih pred tem vztrajno izgubljal moč in ugled, je predlagala, naj oni izglasujejo novo kraljico in si s to spretno potezo hkrati zagotovila izvolitev in njihovo nadaljnjo podporo. Proglasila je ponovno odprtje meja Belega mesta ter razposlala sle in diplomate v sosednje grofije ter mesta z željo po obnovitvi vseh starih trgovskih in vojaških zavezništev.


Grofije Belesije so se v zadnjih 100 letih precej osamosvojile in zato nekateri grofje nad potezami Alele Belopolte seveda niso preveč navdušeni, drugi (predvsem tisti na vzhodu, ki zadnje čase trpijo napade grdinov in barbarov) njeno pomoč hvaležno sprejemajo, vsi pa imajo seveda svoje lastne načrte.

sreda, 19. november 2014

Ljudstva v našem LARPu

Ker je "rasa" zelo širok pojem, smo vsako razdelili na različna ljudstva, ki se med seboj razlikujejo po kraju bivanja, kulturi, politični pripadnosti itd. Spodaj so zato našteta posamezna ljudstva in njihove značilnosti.


Zgodba se v LARPu ves čas razvija, zato bomo tekom larpanja dodali še kakšno ljudstvo, ali pa priredili opise obstoječih, da se bodo bolje ujemala s tem, kar boste igrali.
_________________________________________________________________________

Ljudstva ljudi


Prebivalci Belega mesta

Ker živijo v glavnem mestu, so civilizirani, imajo bogat višji sloj in razvito kulturo. Zaradi pretekle zgodovine so precej zaprti vase in nimajo radi opravkov s čem tujim. Za večino stvari, ki se dogajajo izven njihovih meja, sploh ne vedo, vilinov in grdinov ter raznih drugih tujih bitij ne poznajo več, ali pa so samo del starih zgodb, ki jih pripovedujejo otrokom. 

Vlada jim kraljica, ki upravlja z dokaj številčno vojsko. Ker je trgovina že dolgo časa zelo omejena, mesto živi od davkov in trgovanjem z bolj eksotičnim blagom. 

Prebivalstvo je razslojeno. Višji sloj je bogat in ima značilno modo oblačenja, ki velja za celotno Belo mesto. Nižje sloje predstavljajo preprosti meščani, delavci in kmetje, ki s svojim delom vzdržujejo mesto. 



Prebivalci Vetrnega pristana

Vetrni pristan je drugo največje mesto na tem območju in najbolj živahno. Preživlja se s trgovanjem z bližnjimi, predvsem pa z daljnimi deželami, od koder prispe najrazličnejše blago. 

Prebivalci se večinoma ukvarjajo s pomorstvom in trgovino. So precej podobni tistim iz Belega mesta, najbolj pa se razlikujejo po tem, da so bolj odprti do tujcev, nimajo tako izrazitega višjega sloja in nasploh mesto s samimi prebivalci ni tako bogato kot Belo mesto. 

Mesto vodijo skupine bogatih trgovcev, ki nadzorujejo mestno stražo. Ta je še posebej pozorna na razne skupine piratov, ki pridejo naokoli.




Barbarska plemena

Barbari, kot jih imenujejo prebivalci mest, živijo v posameznih plemenih, ki jim vladajo poglavarji. So agresivni in divji, pogosto napadajo okoliške vasi ter mesta, bojujejo pa se tudi med seboj. 

Odkar se je Belo mesto zaprlo vase, barbarska plemena postajajo vse močnejša in imajo pod nadzorom vedno več ozemlja. Občasno se povezujejo tudi s skupinami grdinov in skupaj prodirajo vse dlje.

Večinoma  se ukvarjajo z lovom in živinorejo. V redkih primerih s svojimi sosedi trgujejo, rajši pa jih kar napadejo.




Ljudstva polovnjakov


Obmorski polovnjaki 

Največ njihovih naselbin je ob morju, severno od Vetrnega pristana, na samem zahodnem robu dežele Belesije. Ker se preživljajo predvsem z ribolovom, pomorstvom in do neke mere trgovino, so si svoja bivališča postavili na obalah morja in rek, ki segajo v notranjost Kraljestva.
Živijo v značilnih hišah, zgrajenih iz naloženih kamnitih plošč, ometanih z belim apnom. Strehe so prav tako zgrajene iz naloženih črnih kamnitih plošč. Večinoma so majhne, enonadstropne, napol vkopane v zemljo, njihova notranjost pa se deli v več prostorov. Vsaka vas ima svojega glavarja, ki odloča o zadevah vasi in trgovine ter živi v večji, do dvonadstropni »mestni hiši«, ki ponavadi stoji na sredini vasi ob glavnem trgu.

So utrjena  rasa, temnejše polti, povprečnemu človeku segajo tja do prsi, sicer pa po so postavi močnejši in višji ter spretnejši kakor njihovi vzhodni bratranci (kmečki polovnjaki), predvsem pa bolj bojeviti in odprti do tujcev. 
Njihova značilna spretnost je metanje nožev, kamenja in drugih zadev, saj so pri tem izjemno natančni. To je namreč za večino polovnjakov priljubljena igra že od malih nog. Z veseljem se bodo pomerili v tej veščini in še raje prešteli zaslužene kovance.

Še najbolje se razumejo s škrati in prav z njimi opravijo velik delež trgovskih poslov. Nekatere večje vasi ob morju do neke mere predstavljajo konkurenco Veternem pristanu, saj mu občasno speljejo kakšen posel. 
So priljubljeni in iskani kot člani posadke, saj so majhni, ne pojedo veliko in ne zavzamejo veliko prostora, a so hkrati spretni, hitri in dovolj močni za opravilo večine del.



Kmečki polovnjaki

Naseljeni na vzhodnem koncu Belesije, so svoja prebivališča vkopali v gričevja, ki se dvigujejo nad vilinskimi pragozdovi.  Pod vplivom svojih južnih sosedov, so tudi oni nekoliko bolj zadržani, umirjeni in nadvse cenijo sožitje z naravo. Ukvarjajo se predvsem s pašništvom, poljedelstvom in sadjarstvom.
Njihova bivališča spominjajo na zemljanke, obmetane z blatom ali glino ter pokrite s slamo. Večina jih ima pod streho dodaten nizek prostor, kjer so ležišča za družino, medtem ko imajo večje še dodatno nadstropje. Bogatejši živijo v gomilah, izkopanih v notranjost griča, ki obsegajo večji osrednji prostor in manjše sobe, ki se širijo na vse strani. Pogosto slabše osvetljena, a zato bolj varna, ima vsaka soba svoje majhno okno, ki  vanjo spušča dnevno svetlobo. 
Njihova živina je le redko pod zemljo, saj imajo za njih izjemoma postavljene nadzemne hleve.  

Kljub bližini vilinov, s katerimi so se v preteklosti verjetno pogosteje srečevali, se vedno bolj držijo mota, da je samozadostnost vaške skupnosti, nekaj najboljšega. Čeprav majhni, povprečnemu človeku namreč segajo do pasu, ter nekoliko šibkejši od obmorskih polovnjakov, so iznajdljivi, samostojni in radi poprimejo za delo. 
Vas tako poleg vaškega glavarja in vrste kmetovalcev, sadjarjev, čebelarjev in živinorejcev, premore tudi kovača, mizarja, lesarja ter vrsto drugih obrtnikov. So tudi navdušeni zeliščarji in iz darov narave proizvajajo raznovrstna živila, pijače in napoje, saj je v skoraj vsaki družini vsaj en nadarjen alkimist.
Drži pa to, da se po napornem dnevu radi pozabavajo, poleg alkemije, navdušeni pesniki in pevci, zapojejo in zaigrajo, kaj dobrega pojedo ter z veseljem preizkusijo svoje ''tekoče'' pridelke. In čeprav zadržani in neradi zapuščajo svoja domovanja, so izredno gostoljubni, kajti radi pozdravijo in pogostijo prav vsakega popotnika, ki zaide mimo, saj ravno tako do njih pridejo novice zunanjega sveta. Na koncu ni gosta, ki ni pomislil, da bi kar ostal med temi delavnimi, prijetnimi, veselimi kmečkimi polovnjaki.





Ljudstva škratov

Škratje živijo na severu Belesije v mestih sredi Škratovskega pogorja. Organizirani so v dva večja khaganata, Zahodnega ter Vzhodnega, ki jima vladata škratovska khana. Zaradi neznanih razlogov med seboj že dolgo časa nimata dobrih odnosov. 

Radi se držijo zase in nikakor niso veseli, če se druga ljudstva vtikajo v njihove zadeve. Ukvarjajo se predvsem s kovaštvom (na zahodu), kamnoseštvom (na vzhodu) ter rudarjenjem. Znani so kot najboljši kovači in kamnoseki daleč naokoli, prav tako pa so neustrašni bojevniki. 

Živijo v svojih skalnatih domovih, ki se večkrat nahajajo kar pod zemljo in so del prepletene mreže predorov, ki sestavljajo glavno mesto in njegovo okolico. 



Ljudstva vilinov


Dnevni vilini

Kot že ime pove, so dnevni vilini aktivni predvsem podnevi in dajejo Soncu izredno velik pomen. 
Živijo v manjših naseljih ob močvirjih Pragozda, gradijo pa tudi kolišča. So močno povezani z naravo in se večinoma preživljajo z lovom. Tako kot vsi vilini se tudi te ukvarjajo z varjenjem napojev in starodavno magijo. 

Pogosto se družijo s polovnjaki, ki živijo ob njihovem gozdu. Kljub temu, da so bolj divji kot njihovi nočni sovrstniki, večkrat potujejo naokoli in so do drugih ljudstev prijaznejši. 
Organizirani so v klane, ki jih vlada poglavar. Vsak klan še posebej časti en del narave (npr. določeno drevo, žival ...), ki tak klan tudi simbolizira. 

Nočni vilini

Za njih je izredno pomembna Luna, ki ji pripisujejo posebne moči. Njihovo življenje se odvija predvsem, ko se stemni, medtem ko podnevi navadno počivajo. 
Prebivajo globoko v gozdovih v katerih si včasih gradijo drevesne hiše, veliko pa jih spi kar v šotorih ali na prostem. Tudi oni se preživljajo z lovom. 

Nočni vilini so mirnejši od dnevnih in se držijo zase. Nadarjeni so na področju varjenja napojev ter magije in so nasploh zelo učeno ljudstvo. So vzvišeni in prezirajo ostale rase, ki jih, če pridejo z njimi v stik, pogosto kar napadejo. 

Tako kot dnevni vilini so organizirani v klane, ki simbolizirajo posamezne živali ali rastline. 




Ljudstva grdinov

Grdini, v nekaterih jezikih znani tudi kot orki, prihajajo z dežel vzhodno od Belesije, poseljujejo pa tudi dele Severnega gorovja. Med ostalimi rasami verjetno veljajo za necivilizirane divjake, a v resnici so se grdini uspešno organizirali v klane, ki jim vladajo posamezni poglavarji. Kljub temu, da ne živijo v velikih mestih in gradovih, se izredno dobro znajdejo v naravi. 

Živijo v taborih, kjer si postavijo šotore. Ukvarjajo se predvsem z lovom in pogosto še z živinorejo. 
Grdini so zelo bojevita, krvoločna rasa, ki pogosto napadajo in ropajo bližnje naselbine. Hkrati se radi držijo zase ter se malokrat povezujejo z ostalimi ljudstvi, a med grdinskimi klani obstajajo tudi izjeme. 

Kljub temu, da se klani med seboj pogosto sprejo in vojskujejo, se, ko je potrebno, združijo skupaj in navzven delujejo kot enotna, močna in urejena vojska. 



Rase v našem LARPu

Večinoma se, ko se začnemo ukvarjati z LARPom, najprej vprašamo - katere rase naj bo moj lik?

Sestavili smo seznam ras, ki se bodo lahko igrale znotraj našega fantazijskega LARPa in predstavili nekaj njihovih značilnosti. Odločili smo se, da bomo v naš LARP dodali pridih slovanske mitologije. Pri snovanju svojega lika se tako lahko opiraš na slovansko mitologijo, a hkrati tudi na Tolkienovo mitologijo, ali pa opise ras iz drugih fantazijskih romanov, nordijsko mitologijo, srednji vek ... Pri izdelavo lika puščamo veliko svobode, vseeno pa ga moraš dobro vključiti v naš svet. Če tukaj piše, da so vilini načeloma skrivnostni in povezani z naravo, to ne pomeni, da tvoj lik ne more biti blebetavi trubadur, ki išče nove dogodivščine v neznanem kraljestvu, pomembno pa je, da imaš za to dober razlog - zakaj je tvoj lik tako drugačen od večine ostalih?

Rase se delijo na posamezna ljudstva, npr. ljudje na prebivalce Belega mesta, barbarska plemena itd. O ljudstvih si lahko več prebereš na spodnji povezavi:

Vilini

Skrivnostna, nekoliko temačna, divja, ter odmaknjena rasa, ki je močno povezana z naravo in živi v gozdovih. Živijo dlje od drugih ljudstev, saj jih precej dočaka tudi 400 let. 
Veliko pripadnikov te rase je veščih zdravljenja, uporabe magije in/ali varjenja napojev. Večina jih živi v pragozdovih, ki se razprostirajo na jugu dežele.

Škratje

Zelo trdoživa rasa, ki prebiva v severnih gorovjih Belesije. Večina jih dočaka preko 200 let.
So močni in neustrašni, zvesti in trmasti, hkrati pa pogosto zelo neolikani. Najpogosteje so izučeni za rudarje, kamnoseke in kovače, ko pa poprimejo za kladivo, meč ali sekiro, jim ne želiš stati nasproti.

Ljudje

Sem spada večinsko prebivalstvo naše dežele.
Med sabo se ločijo po območju, v katerem živijo, veri, koreninah in načinu življenja. Znotraj naše dežele lahko najdemo civilizirane meščane in učenjake (Belo mesto), pomorščake (Vetrni pristan), barbarska plamena, ...


Polovnjaki

Majhna, a iznajdljiva rasa. Polovnjaki živijo v dveh večjih skupinah: na zahodu ob morju se jih večina ukvarja s pomorstvom ter ribolovom, na vzhodnih predelih ob pragozdovih pa živijo v bolj kmečkem okolišu (pašništvo, živinoreja, ...).
Med njimi se pogosto najde kakšen alkimist.

Grdini ("orki")

Močna, trdoživa in zelo bojevita rasa, ki ne pozna milosti. Kljub krvoločni naravi med njimi ne vlada splošna anarhija. Združujejo se v plemena s poglavarjem, v bitki pa nastopijo kot urejena vojska.
Živijo v plemenih na vzhodu ter severu in pogosto napadajo bližnje naselbine.




*Posebne rase*

V to kategorijo sodijo bitja, ki jih je v primerjavi z zgoraj omenjenimi v našem svetu veliko manj in jih druga ljudstva večinoma sploh ne poznajo. 

Žal nekatera zahtevajo več dela na kostumu in igranju, zato sodijo v posebno kategorijo. Če imaš željo, da bi bil tvoj lik eden izmed spodaj napisanih bitij, se najprej pogovori z vodilnimi na LARP Slovenija (GM), predstavi svojo idejo in umestitev lika v zgodbo. Če boš imel(a) dobro sestavljen kostum, nekaj igralskih izkušenj ter dobro sestavljeno ozadje lika, da ne bo odstopal od celote, potem ti bodo odprta vsa vrata. :) 



Dobri in zli duhovi (slovanska mitologija) 

Rusalke, rojenice, škrmuci ...

Ostala bitja

Troli in ajdi, vile, morska bitja (npr. povodni možje, vodne nimfe), živalska bitja, demoni, volkodlaki, vampirji itd.

Pri bitjih, kot so demoni, volkodlaki in vampirji, je vredno še omeniti, da "filmske verzije" teh bitij niso dovoljene. 





sobota, 6. september 2014

Kapuca




Kapuce kakršno bomo predstavili tukaj, so bile uporabljene v srednjem veku, zelo prav pa nam prideju tudi pri igranju vlog, kadar nas plašč ovira pri teku ali pa nam nagajajo nizke temperature. Če jim dodamo še kakšno zanimivo obrobo, vezenino ali zaponko, pa postanejo čudovit dodatek h kostumu.
Njena izdelava je preprosta, zato je primerna tudi za popolne začetnike.


Priprava materiala

Za kapuco potrebujemo cca. 2 m2 blaga (odvisno od dolžine repa). Izberemo tisti material, ki najbolj ustreza našim željam oz. našemu liku. Če bi radi izdelali kapuco, ki vas bo grela v mrzlih dneh ali večerih, vam predlagam volno, loden ali pliš. Volno in loden lahko najdete v bolj naravnih barvah (zelena, rjava, siva), medtem ko za pliš skoraj ni omejitev. Če pa bo kapuca namenjena okrasu in le še en dodatek  h kostumu, lahko uporabimo tudi kaj drugega (cenejšega).
Za izdelavo potrebujemo še škarje, svinčnik/kredo za risanje kroja, šivanko in sukanec (ali šivalni stroj).

Priprava meritev:

O - Polovica obsega obraza + 6 cm    (34 cm)
V - Za vrat potrebujemo cca. 10 cm
T - Dolžina od vratu do točke, kamor naj bi kapuca segala čez rame. (npr. do komolca) (40 cm)
G - Premer glave + 3 cm (28 cm)
Š - Širina ramen +10 cm (120 cm)
R - Rep kapuce je poljuben (30 cm)
Moj nasvet: bolje kakšen centimeter preveč kot premalo. :) V oklepajih so za primerjavo zapisane mere moje kapuce.

Kroj izrežemo dvakrat(!), ga "prebuckamo" in obvezno najprej preizkusimo, če nam mere ustrezajo. Nato se lotimo šivanja.

Šivanje

Zeleno označene dele je potrebno sešiti skupaj, oranžno označene pa le zarobiti. Za robljenje lahko uporabite tudi okrasne trakove, ter s tem popestrite vašo kapuco.
Dodatno:
- Če uporabimo loden ali volno lahko kapuco  podložimo z bombažem. S tem se izognemo neprijetnemu pikanju.
- Ker je izdelava zelo preprosta in hitra, lahko kapuco sešijete tudi na roke.
- Da se izognemo nepotrebnemu šivanju, lahko blago prepognemo na pol, zgornji del (G in R) pa označimo na pregibu. Tako nam tistega dela ne bo potrebno še enkrat šivat.

Pa še nekaj primerov uporabe in izdelave za navdih:























Za dodatna navodila/kroje obiščite:
http://www.virtue.to/articles/hoodlum.html (ANG, srednjeveške kapuce in pokrivala)
http://larpwiki.de/GugelMitFutter (NEM, izdelava Gugla s slikami)