sobota, 22. november 2014

Zgodovina Belesije

Pred nekaj sto leti je bila dežela Belesija povezana in razvita, s sedežem kraljevine v Belem mestu. Nato pa je zloglasni poveljnik Gaargwe vdrl v kraljevino z največjo vojsko grdinov, kar so jih kdaj videli na tem območju. Pustošili so po pokrajini, obkolili Belo mesto, njihova vojska pa je prišla vse do obale. Nato je nastopila velika bitka, kjer so se jim združena ljudstva pod vodstvom Ivane Orelije zoperstavila. Ubili so Gaargweja in njegova vojska se je v kaosu razbežala. Sledilo je kratko obdobje veselja, a dežela je bila opustošena, polja in gozdovi požgani, mestne zaloge pa uničene. 
Tako se je v Belesiji začelo dolgo obdobje lakote, pomanjkanja in počasne obnove dežele. Ivana Orelija je po Veliki bitki postala nova kraljica. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se kraljestvo ohranilo in vse do njene smrti je celo kazalo, da ji bo uspelo. 
Kraljico brez potomcev je nasledila njena namestnica ter pomočnica, Ivana Orelija II. Njenega nasledstva niso podpirali vsi in sedaj je bilo ohranjanje miru v Belesiji le še ena skrb več. Zavezništva so se krhala, trgovina jo zamirala, lakota in bolezni pa so se nadaljevale. Njena hčerka, Ivana Orelija III., ni imela nobene prave avtoritete med lokalnimi grofi in tudi prebivalstvo ji ni bilo naklonjeno. Ljudstva škratov, vilinov, polovnjakov in drugih ras so počasi prekinila stike z Belo kraljico in sama začela reševati probleme v svojim mestih. Kmalu se je kraljica odločila, da Belo mesto zapre svoje meje in omeji stike s preostalimi grofijami in kraljestvi drugih ras. Po tretjem, uspešnem poskusu atentatu nanjo, se je v Belem mestu zvrstilo več vladaric, ki so prišle na oblast s silo ali spletkarjenjem. Njihove vladavine so bile kratkotrajne in večinoma neuspešno poskušale vrniti stari sijaj mestu. 

Dobrih 200 leti kasneje si je z dobrimi političnimi potezami in številčno podporo zagotovila oblast učenjakinja Rozaja Modra. Njena vladavina je pomenila za Belo mesto novo, boljše obdobje. Začela je s počasnim ter postopnim, a uspešnim odpiranjem mesta celotni stari deželi. Obnavljala je trgovske poti, stare diplomatske zveze s sosednjimi ljudstvi in povrnila mestu novo upanje.
Po njeni smrti jo je nasledila Rozaja II., ki se je na prestol zavihtela predvsem po zaslugi enega najmogočnejših grofov v deželi, grofa Galusa, čigar grofija se nahaja jugovzhodno od prestolnice. Rozaja II. je uvedla številne nove davke, s katerimi je financirala gradnjo številnih razkošnih zgradb v mestu, s tem pa se zelo zamerila tako prebivalcem mesta, kot tudi okoliškim kmetom in grofom, ki so s težavo nosili težko breme. Ko je nezadovoljstvo z leti tako naraslo, da je bila Belesija spet na robu novih spopadov, je Rozaja II. sredi noči naenkrat izginila v še do zdaj nepojasnjenih okoliščinah.
V vakumu moči, ki je takrat nastopil na kraljevem dvoru, se je kot možna nova kraljica pojavila Alela Viktorija, imenovana Belopolta, daljna sorodnica Rozaje Modre in priljubljena dvorna dama. Dvornemu senatu, ki je v letih pred tem vztrajno izgubljal moč in ugled, je predlagala, naj oni izglasujejo novo kraljico in si s to spretno potezo hkrati zagotovila izvolitev in njihovo nadaljnjo podporo. Proglasila je ponovno odprtje meja Belega mesta ter razposlala sle in diplomate v sosednje grofije ter mesta z željo po obnovitvi vseh starih trgovskih in vojaških zavezništev.


Grofije Belesije so se v zadnjih 100 letih precej osamosvojile in zato nekateri grofje nad potezami Alele Belopolte seveda niso preveč navdušeni, drugi (predvsem tisti na vzhodu, ki zadnje čase trpijo napade grdinov in barbarov) njeno pomoč hvaležno sprejemajo, vsi pa imajo seveda svoje lastne načrte.

Ni komentarjev:

Objavite komentar